»razpirajo vrata v pesnikovo notranjo krajino in ustvari njegov najintimnejši portret, zaradi pesnikove vraščenosti v prostor in čas pa ponudi tudi vpogled v ključne (nevralgične) točke naše kolektivne biti«
»Morda zato, ker se je oglasila prezgodaj, kulturna in politična otoplitev se je zgodila leta 1952 na ljubljanskem pisateljskem kongresu in po Stalinovi smrti, ali pa čisto preprosto zato, ker je bila ženska in znotraj patriarhalne družbe 'pozabljena polovica'.«
»V drami se Svetina na pretanjen način sooča z življenjem Ade Škerl, nepriznane in zanikane pesnice v našem prostoru, kar je velika kulturna sramota, in predvsem tudi z njenimi osnovnimi dilemami.«
»Številne generacije sodelavcev Radia Študent so danes razpršene po malodane vseh medijih, vsekakor pa v najpomembnejših slovenskih medijih, pa tudi v drugih plasteh družbe, in s tem so tudi pomemben dejavnik splošnega družbenega razvoja v našem prostoru.«
»Iz Rima sem se leta 2016 vrnila, da doma tudi ostanem. A če bi ostala v Ljubljani, verjetno ne bi pisala tretjega dela, Bruselj pa je nov vir novega navdiha in tvori tudi trilogijo mojega profesionalnega življenja.«
»Ob premišljevanju, zbiranju, iskanju podatkov in pogovorih se ti ustvarjajo slike. Te vtise sem hotel strniti v neko leposlovno delo, ki je izmišljeno, katerega akterji so izmišljeni in prizorišča dogajanja. Hkrati pa sem želel, da bi vse to zelo, zelo spominjalo na Zasavje.«
»Saga o družini Knap, katere član je tudi od rojstva slepi Matija, se začne kakor mrakoben boj na požiralniku. Roman je pronicljiv oris nekega časa, ki ga ni več, in okolja, ki je še vedno tu, z mnogimi reminiscencami, ki se bodo ohranile – tudi zato, ker jih Rozina zna videti.«
»Gojila sem, kot vsak mlad človek, svoje sanje o lepoti in polnosti doživetij. Čutila sem jih z vsem telesom. Kaj je bilo bolj naravnega kot to, da sem jih že zgodaj skušala izpovedati s plesom, z lepoto gibanja? Da, v plesu sem videla najbolj naravno pot, da bi izpovedala tisto, kar se je nabiralo v meni. Gnala me je želja po prostosti in sproščenosti, ki sem ju v svojem življenju venomer pogrešala.«
»Obstaja poezija, za katero bi lahko rekli, da ima značaj vode. Ki se v bralca nataka skoraj neslišno in precej počasi. Poezija, ki ji je treba pustiti nekaj časa, da se je nabere do tistega roba, čez katerega se potem ulije v polno in temeljito bralsko doživetje. Zdi se mi, da je Peter Kolšek pisal predvsem poezijo te vrste. Za bralce, ki se znajo ustaviti in počakati.«